Si je stroka resnično enotna?

(prevod apela italijanskih zdravnikov)

Pred kratkim smo na spletu našli povezavo do apela več 100 italijanskih strokovnjakov s področja medicine. Njihovo sporočilo italijanskemu predsedniku Inštituta za javno zdravje, podkrepljeno s številnimi strokovnimi argumenti je jasno - obvezno cepljenje je nedopustno!

Slovenskemu prostoru predajamo uradni, ekskluzivni prevod le-tega. Iskreno se zahvaljujemo vsem staršem, ki so se v zelo hitrem času odzvali ter prispevali svoj denar za plačilo uradne prevajalke.

 


CEPLJENJE: apel več kot 100 zdravnikov

V zadnjih tednih smo bili priča medicinski kampanji na temo cepljenja otrok, ki je zaradi obupanih odzivov povzročila v javnosti zmedo in strah. Več kot sto zdravnikov je nato pisalo predsedniku Inštituta za javno zdravje in v svojem pismu navedlo 14 točk s predlogi o bolj zavestni cepilni praksi.

Pismo je bilo objavljeno tudi v nekaterih časopisih. Nanj se je nato odzval deželni svetnik za zdravje italijanske pokrajine Emilie Romagne, ki je pozval poklicno zbornico h kaznovanju in ukrepanju proti vsem podpisnikom.

Spodaj navajamo besedilo pisma in seznam podpisnikov posodobljen konec oktobra.

 

Spoštovani prof. Ricciardi,

Vaši nedavni javni zagovori stališč o otroškem cepljenju so nas spodbudili k pisanju tega pisma, saj bi želeli razjasniti nekatere vidike, ki zaslužijo nadaljnjo poglobitev in miren razmislek.

''Dandanes noben zdravnik z mero zdravega razuma in minimalnim znanstvenim poznavanjem ne more nasprotovati otroškemu cepljenju, saj vendar vsi poznamo koristnost te zdravstvene prakse.''

Večletno vsakodnevno proučevanje znanstvene literature, s katero smo dokumentirali tako znanstvene kot poljudne trditve in publikacije, nas je privedlo do poglobljenih spoznanj o koristnosti in hkrati tudi o omejitvah cepljenj, ki smo jih sprva podpirali in tudi pogosto prakticirali.

Teh petintrideset do štirideset let specialistične medicinske prakse, ne tiste v naglici, temveč opravljene z opazovanjem in poslušanjem bolnega otroka, z upoštevanjem njegovih izrečenih in prikritih sporočil, ter s pomočjo pripovedi staršev, nam je odprlo oči o resnici neželenih učinkov, ki jih povzročajo cepljenja otrok.

Po dolgotrajnem in natančnem opazovanju cepljenih in necepljenih otrok smo namreč ugotovili, da so slednji nedvomno na splošno bolj zdravi, manj podvrženi nalezljivim boleznim, predvsem boleznim zgornjih dihalnih poti, črevesnim motnjam in kroničnim boleznim, nevrološkim in vedenjskim obolenjem ter so manjši porabniki zdravil in zdravstvenih posegov.

Zato lahko razumete, da se naša ugotovitev ne nanaša samo na patologije povezane s cepljenjem, ampak na splošno zdravstveno stanje otroka, saj verjamemo, da je to cilj in dolžnost vsakega zdravnika. Seveda je to podatek, ki   izhaja iz vsakodnevnih kliničnih izkušenj, a  smo pripravljeni sodelovati v raziskavi, ki bi jo organiziral vaš inštitut in ki bi bolj strogo primerjala zdravstveno stanje v celoti cepljenih otrok z nikoli cepljenimi otroki.

Zatorej, kar zadeva neželene učinke, ki jih povzročajo otroška cepljenja,  ne milsimole  tiste resne, smrtne, ali hudo izčrpavajoče reakcije, ki se občasno lahko pojavijo in jih noben zdravnik pri zdravi pameti ne upa zanikati. Sklicujemo se na tisti del mnogo številčnejših neželenih učinkov, ki se v cepilni praksi zdijo bolj postranski in so posledica vse prej kot nepomembne spremembe imunosti pri novorojenčkih, vsekakor pa  pri imunološko nezrelem organizmu.

Prav te posledice cepilne prakse nas skrbijo , saj opažamo, da se veliko otrok po cepljenju odzove s povišano telesno temperaturo (ki je značilna reakcija imunskega sistema na škodljivi dejavnik), spremenijo se prej običajne prebavne funkcije in / ali bioritem (izraz večsistemskega odziva), postanejo razdražljivejši, neutolažljivo jokajo ter nazadujejo v nekaterih že pridobljenih veščinah (kar priča o tem, da je prišlo do draženja v osrednjem živčnem sistemu).

Vsak zdravnik, ki je pozoren in dobro opazuje,  lahko opazi te dokaze, seveda ne pri vseh, ampak pri nekaterih nedavno cepljenih otrocih; ti dokazi so razlog, da se sprašujemo o neškodljivosti ne toliko posameznega cepiva, temveč predvsem o načinu sedanjega izvajanjq pediatričnih cepljenj.

Splošno znano je, da mikrobe ustavijo fiziološke prepreke organizma z normalno delujočim imunskim sistemom. Vemo, da obstaja bistvena interakcija med s patogeni povezani molekulskimi vzorci  (vzorci PAMP) mikrobov in toličnimi receptorji (receptorji TLR). Stimulacija slednjih aktivira signalno pot, ki vključuje indukcijo protimikrobnih genov, vnetnih citokinov (IL-1β, TNF-α, IL-6) in prostaglandinov, ki povzročijo aktivacijo imunskega sistema, medtem ko parenteralna inokulacija cepivnih antigenov povzroči imunsko oslabitev (četudi skoraj vedno začasno).

Če pustimo ob strani znanstveno nepodprte trditve, denimo tiste, ki pravijo, da novorojenček skozi sluznico pride v stik z veliko več bakterijskimi in virusnimi antigeni kot pa jih je prisotnih v ampuli cepiva, pri čemer pozabljamo, da cepiva, na katera se sklicujemo v tem kontekstu, popolnoma zaobidejo fiziološke prepreke otroškega telesa in vstopijo neposredno v obtok.   In če pustimo ob strani poenostavljene trditve da so cepiva popolnoma varna, pri čemer pozabljamo na številne preklice  tržnih dovoljenj  mnogih cepiv in številne smrtne primere v literaturi, o katerih so poročali le nekaj ur po cepljenju.

Ne moremo mino dejstva, da v sedanji praksi cepljenja vlada precejšnja zmeda in je vzrok vnetih sporov na znanstvenem področju tako zaradi posledic, ki jih cepiva pustijo na imunskem sistemu kot tudi zato, ker temelji na  množičnem zdravljenju, ki predvideva uporabo istih cepiv pri vseh otrocih, v isti in zelo zgodnji starosti, ne da bi upoštevala družinsko in osebno anamnezo , različno zdravstveno stanje otrok ter okolje, v katerem živijo.

Verjamemo, da bo medicina prihodnosti, h kateri vsak zdravstveni delavec pripomore majhen, a vedno dragocen prispevek, medicina, ki bo uvedla primarno preventivo, ta pa zagotovo ne more temeljiti na uporabi zdravil, ampak mora primarno temeljiti na pravilni življenjski higieni (prehranski, gibalni, psihološki, družbeno-kulturni itd.) ter na ukrepih za varovanje in obnavljanje okolja. Prav slednji argument je po našem mnenju postal glavna nuja, za katero menimo, da bi s strani vas in vašega inštituta potrebovala takojšnje ukrepe, za katere menimo, da so pomembnejši od tistih, ki se nanašajo na cepljenje.

 

Uvodne ugotovitve

  1. Cilj preventivne medicine je zaščititi otroke pred boleznimi tako, da se zateče k potrjeno neškodljivemu zdravljenju (Primum non nocere), torej brez izpostavljanja otrok kakršnemukoli farmakološkemu tveganju.
  2. Z izjemo ekstremnih javnih izrednih razmersodobna farmakologija ne vključuje zdravil, ki bi jih bilo mogoče izdajati generalno, brezpogojno in nediskriminatorno celotni populaciji, torej brez ustrezne obravnave posameznika, katere namen je osebi prilagojeno zdravljenje, ter pravilne ocene razmerja med tveganji in koristmi za vsakega posameznega prejemnika.
  3. Cepiva so zdravila in kot taka imajo indikacije, primere, v katerih niso indicirana in kontraindikacije, zato zagotovo lahko povzročijo tudi neželene učinke.
  4. Če se uporabljajo pravilno in so prilagojena posameznikom, so cepiva lahko zelo koristna za zmanjševanje verjetnosti okužbe z določenimi nalezljivimi boleznimi pri prejemniku.
  5. Trenutna italijanska zakonodaja določa štiri obvezna cepljenja otrok (proti davici, tetanusu, otroški paralizi in hepatitisu B), vendar se jih v vsakodnevni praksi predpisuje sedem, brez dodatnih pojasnil in možnosti za pritožbo.
  6. V sedanjih socialno-zdravstvenih razmerah naše države se zdi, da absolutno ni niti potrebno niti nujno, da bi se v prvih mesecih življenja, ko je imunski sistem popolnoma nezrel in se zato zlahka poruši, zatekli k množičnim cepljenjem s sedmimi tipi sodobnih cepiv. V resnici skoraj nobena zahodnoevropska država ne nalaga nikakršnega cepljenja, temveč cepljenja zgolj priporoča. . Od skupno 29 držav Evropske Unije (27 iz Evropske Unije ter Norveška in Islandija), 17 od teh nima predpisanih nikakršnih obveznih cepljenj (skoraj vse zahodne države Evropske Unije skupaj z Estonijo in Litvo); med zahodnoevropskimi državami imata obvezna cepljenja le Italija in Grčija (s štirimi predpisanimi cepljenji) in Francija (s tremi cepljenji). [1]
  7. Danes so otroci imunološko šibkejši od vrstnikov izpred nekaj desetletij in sicer iz več razlogov: večje število bolezni ali slabega zdravstvenega stanja staršev; prehransko revnejša in neuravnotežena prehrana; bolj onesnaženo okolje; hitrejša uporaba farmakološkega zdravljenja tako pri materi med nosečnostjo, med porodom in / ali med dojenjem kot tudi pri novorojenčku; večja je pojavnost carskih rezov itd.
  8. Aktualna znanstvena literatura potrjuje klinične dokaze, da večje kot je število sočasno apliciranih cepiv in mlajši in / ali prezgodaj rojen je otrok, večja so tveganja neželenih učinkov.
  9. Trenutno znanje o imunologiji ne smatra sočasnega parenteralnega cepljenja novorojenega otroka, starega nekaj mesecev, s sedmimi cepilnimi antigeni za razumsko tudi zato, ker se sedem nalezljivih patologij v naravi nikoli ne pojavihkrati, ne glede na stopnjo okužbe. To pomeni, da organizem fiziološko ni primeren za obvladovanje takega pojava.
  10. Glede na to, da obstajajo večvalentna otroška cepiva, ne razumemo, zakaj ne bi smeli tržititudi enovalentna cepiva. Ni jasno, na primer, zakaj se je ženska, ki se pred morebitnonosečnostjo želi cepiti proti rdečkam, primorana cepiti tudi proti ošpicam in mumpsu (MMR cepivo).
  11. V znanstveni literaturi, zlasti v ZDA, se trenutno odvija vroča razprava o razmerju med tveganjem in koristjo trivalentnega OMR cepiva (proti ošpicam, mumpsu in rdečkam) z živimi oslabljenimi virusi ter o koristi in učinkovitosti cepiva proti HPV (proti človeškemu papiloma virusu).
  12. Slednjese je tržilo že veliko prej kot so bili na voljo zanesljivi podatki o njegovi sposobnosti zmanjšanja tveganja za raka na materničnem vratu in do danes so na voljo le statistične ekstrapolacije o realni zmogljivosti za preprečevanje tumorja s tem cepivom. Vsekakor vemo, da lahko potencialno zaščiti le pred 2 od 13 virusnih genotipov z visokim onkološkim tveganjem. Poleg tega nimamo nobenih longitudinalnih podatkov aktivne farmakovigilance o dejanskem razmerju med tveganjem in koristjopo aplikaciji cepiv pri deklicah, starih med 11 in 12 let (zato so v nekaterih državah iz previdnosti cepljenje ukinili, v Franciji, Španiji in Italiji pa je na stotine zdravnikov podpisalo peticijo za prekinitev cepljenja.
  13. V zadnjem času se cepivo proti gripi priporoča tudi otrokom mlajšim od enega leta, kljub temu, da so znanstveni dokazi, ki podpirajo njegovo učinkovitost in razmerje med tveganjem in koristjo, zelo maloštevilni, šibki in vprašljivi, tako za otroško cepljenje kot tudi za odraslega človeka.
  14. Nedonošenčki ali dojenčki, ki so v prvih mesecih življenja doživeli akutno bolezen , ali še vedno trpijo za neko akutno nalezljivo boleznijo ali so jo pred nekaj tedni preboleli; dojenčki, ki so prejeli zdravila, ki motijo  imunski sistem (antibiotiki, kortikosteroidi in / ali druga imunosupresivna zdravila) v prvih mesecih življenja; ki so prestali operativni poseg pod splošno anestezijo, ki imajo imunske spremembe, ali so otroci staršev z imunskimi ali presnovnimi boleznimi; ali doživljajo intenziven duševni stres, ali so v kateremkoli drugem stanju, ki omaja njihovo že tako šibko in negotovo imunsko ravnovesje; to so dojenčki z večjim tveganjem za cepilne poškodbe.
  15. Neželeni učinki cepiv niso odvisni samo od njihovih antigenih komponent, temveč tudi od njihovih toksikoloških komponent (adjuvansov in konzervansov). Dobro vemo, da dolgoročna neškodljivost parenteralne uporabe teh spojin pri dojenčkih, naj bodo enkratne ali različno združenemed seboj, ni bila zadostno dokazana, medtem ko obstajajo znanstveni dokazi o toksičnosti in nevarnosti posameznih izoliranih spojin , tako in vitro (poskusi, ki potekajo v nadzorovanem okolju zunaj živega organizma) kot tudi pri laboratorijskih živalih ter ljudeh. Poleg tega je znano, da mlajši kot je otrok, večji je delež antigenapotrebnega za sprožitev imunskega odziva.
  16. Žal se pri nas praksa poročanja o domnevnih neželenih učinkih zdravil in cepiv zelo slabo izvaja in je v nekaterih primerih premalo poznana ali celo ovirana, zato so ta poročila močno kvantitativno in kvalitativno podcenjena.
  17. Že več let v našo državo, v primerjavi z drugimi evropskimi državami, prihaja veliko priseljencev iz držav, ki niso članice Evropske Unije, in ta podatek prepogosto sproža neutemeljen preplah. Selitveni pojav, ki je v Evropi prisoten že desetletja, ni nikoli sprožil širjenja otroške paralize ali davice, niti v državah z nizko precepljenostjo, kot na primer v Avstriji ( približno 85% precepljenost: podatki Svetovne Zdravstvene Organizacije in Unicefa). V nasprotju s tem pa je znano, da so lahko priseljenci zaradi negotovih življenjskih razmer, v katerih so se znašli, nosilci številnih drugih bolezni, kot so tuberkuloza, garje, salmonela itd.
  18. V zadnjih tednih se je v Italiji veliko govorilo o "upadu precepljenosti", vendar smo ob preverjanju podatkov v Epicentru opazili, da je povprečno zmanjšanje precepljenosti zelo majhno (Priloga 1).
  19. Poleg tega ne pozabimo, da je 95% stopnja precepljenosti cilj, ki ga določa nacionalni program cepljenj, ne pa tudi znanstvena literatura. Primer: v knjigi Cepiva Stanleyja A. Plotkina, Walterja A. Orensteina in Paula A. Offita, s predgovorom Billa Gatesa (avtorji, za katere je znano, da se zavzemajo za cepljenje) so navedene potrebne mejeza vsako nalezljivo bolezen, da bi dosegli t.i. kolektivno imunost v zahodnih državah. Iz prikaza v tabeli (Priloga 2) je jasno razvidno, da je meja 95% popolnoma neutemeljena in zato nezastrašujoča.
  20. Trenutni epidemiološki podatki za otroško paralizo kažejo, da ni znanstvenih dokazov, da bi padec precepljenosti pod mejo 95% ogrožal prebivalstvo s širjenjem nalezljive epidemij (glej na primer izkušnje Avstrije, Bosne in Ukrajine). V številnih državah, ki pripadajo ameriškim in pacifiškim geografskim regijam Svetovne zdravstvene organizacije, ni prisotnosti poliovirusa (»Polio free«),  čeprav je precepljenost očitno nižja od 95%. Poleg tega je ta odstotek zgornje meje rezultat statistične ocene in ima zgolj okvirno vrednost.
  21. Danes živimo v okolju, ki je s toksikološkega vidika zelo onesnaženo. Znanstvena literatura zadnjih nekaj let povezuje onesnaženost s številnim otroškimi nevropsihiatričnimi, presnovnimi in degenerativnimi patologijami, ki v osnovi vedno zadevajo imunski sistem, na katerega lahko v veliki meri sinergično vplivajo tudi zgodnja in številna cepljenja, ki so kot »kaplja čez rob«.

 

Naš predlog je torej sledeč

  1. Cilj vsake zdravstvene obravnave mora biti vedno prilagoditev vsakemu posamezniku, njegovim osebnim, prehranskim, družinskim, okoljskim in socialnim značilnostim. Medicinske raziskave gredo v to smer: cilj je personalizacija terapije, poiščejo seučinkovitejša zdravila, tudi na podlagi posameznikovega genoma.
  2. Za zdravje svojih otrok so v prvi vrsti odgovorni starši. V okviru aktualnih in vsesplošno sprejetih družbenih vprašanj demokratizacije medicine, svobode terapevtske izbire, sodelovanja pacienta z zdravnikom pri terapiji in obvezezavedanja, oziroma "informiranega soglasja" pacienta, bi morali biti starši v celoti obveščeni o realni potrebi ter tveganju/koristi vsakega otroškega cepiva.  To dejanje in odgovornost bi morali naložiti tudi izbranim pediatrom ter lokalnim zdravstvenim ustanovam.
  3. V skladu z italijansko ustavo je za resnično varovanje zdravja nujno, da tisti, ki delajo na področju javnega zdravja, nimajo nikakršnega navzkrižja interesov.
  4. Glede na to, da se je Italija prilagodila standardom cepljenja, ki so trenutno veljavni v vseh evropskih državah, ki so nam socialno in kulturno podobne (kot na primer Združeno Kraljestvo, Nemčija, Avstrija, Španija, Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Švedska, Portugalska), menimo, da je prav odpraviti obvezno cepljenje. Spremenjeni socialno-zdravstveni pogoji in večja ozaveščenost, odgovornost in zrelost sedanjih in prihodnjih generacij staršev zagotovo omogočajo vzpostavitev sodobnejše in farmakološko bolj racionalne preventivne medicine. Torej personalizirane glede na biopatografske in okoljske značilnosti cepljenih. Poleg tega bi takšen pristop zagotovo zmanjšal tveganje za neželene učinke cepiv.
  5. Pred cepljenjem bi moral izbrani pediater opraviti podrobno anamnezo staršev, bližnjih sorodnikov in otroka samega, z upoštevanjem dejavnikov, ki vplivajo na zdravje slednjega kot celote, saj nanj vplivajo tudi družbeno-okoljske razmere ozemlja, na katerem živi, ter tudidelovne, ekonomske, prehranske, toksikološke in psiho-vedenjske razmere članov družine.
  6. Pred cepljenjem bi moral izbrani pediater previdno izključiti možne kontraindikacije za cepljenja in bi moral v ta namen, če bi se mu to zdelo potrebno, otroka napotiti na laboratorijsko-instrumentalne teste za oceno njegovega imunskega in prehranskega stanja, predvsem pa poiskati prisotnost vnetnih markerjev.
  7. V času cepljenja mora biti otrok vedno popolnoma zdrav, tako fizično kot psihično.
  8. Zdravnik cepitelj, lahko izvede cepljenje šele po izključitvi morebitnih akutnih nedavnih ali še trajajočihobolenjih, po izključitvi prisotnosti možnih  kontraindikacij in po skrbnem pregledu pacienta . Logično je, da ima otrok pravico do najboljše oskrbe.
  9. V skladu z veljavno zakonodajo mora biti zagotovljena možnost izvajanja samo štirih obveznih cepljenj.
  10. Za zmanjšanje tveganja neželenih učinkov cepiv bi bilo potrebno pri otrocih začeti s cepljenjem vsaj po šestem mesecu življenja. Ker pa so možni posebni pogoji, pri katerih se priporoča zgodnjo ali kasnejšo uporabo nekaterih cepiv,je nujno, da se vsa cepiva (ne samo štiri obvezna cepiva pri nas, ampak v vseh državah, zlasti cepivo proti rdečkam) tržijo tudi posamično, saj tako omogočimo najboljšo terapevtsko personalizacijo.
  11. Da bi starše spodbudili k večji ozaveščenosti in odgovornosti do prakse cepljenja, ki se izvaja na njihovih otrocih, bi morali ti od zdravnika cepitelja prejeti podatke iz priloženih navodil, da bi se lahko seznanili z lastnostmi, kontraindikacijami, toksikološkimi sestavinami in neželenimi učinki vsakegazdravila, ki ga bo njihov otrok prejel in bodo lahko hitreje poročali o kakršni koli neželeni reakciji. Zdravnike in osebje, ki sodeluje pri cepljenju, je potrebno ustrezno usposobiti, da bodo staršem učinkoviteje podajali informacije.
  12. Hkrati imajo starši dolžnost in pravico biti obveščeni o obstoju zakona 210 iz leta 1992 o metodah za povrnitev škode nastale po cepljenju. Zakon mora biti dostopen in javno izpostavljen na sedežu Službe za higieno in imunoprofilakso (velja za Italijo, op.p.).
  13. Glede na to, da lahko cepiva, tako kot vsa zdravila, pri cepljenju povzročijo škodo, ki se lahko kaže takoj ali z zakasnitvijo, bi morali biti starši, zaradi svojega otroka in moralne dolžnosti do drugih otrok, ki bodo v prihodnosti cepljeni, ustrezno informirani in poučeni o tem, da poročajo o kakršnihkoli telesnih in ali psihičnih alteracijah, anomalijah ali spremembahpri nedavno cepljenem otroku.O tem bi morali nemudoma obvestiti svojega izbranega pediatra in zaprositi polegsamoumevnega zdravniškega pregleda malega pacienta, tudi za ustrezno medicinsko obravnavo trenutnih motenj ter preventivno zaščito pred morebitnimi dodatnimi poslabšanji, ki se lahko pojavijo v kratkem in/ali dolgoročno.
  14. V primeru, da izbrani pediater sumi neželeno reakcijo na cepivo, je dolžen izpolniti obrazec za Sum o domnevnih neželenih učinkih (ministrska uredba z dne 23.12.2003). Po našem mnenju bi bilo potrebno ponovno vzpostaviti obveznost poročanja o domnevnih neželenih učinkih in hkrati uveljaviti spodbujevalni mehanizem za to prakso .

 

Po našem mnenju bi tak pristop do cepljenja, kjer bi namenili več pozornosti našim otrokom, zagotovil boljšo zaščito njihovega zdravja pred nalezljivimi boleznimi in zmanjšal tveganje za pocepilne poškodbe. Prav tako bi personalizirali vsak preventivni poseg tako, da bi najnovejša znanstvena spoznanja prilagodili dejanskim individualnim otrokovim potrebam ob upoštevanju trenutnih spremenjenih socialno-okoljskih razmer naše države.

To pismo smo podpisali le nekateri, vendar še mnogo drugih zdravnikov in združenj deli enaka, zgoraj predstavljena prepričanja.

 

Poleg tega smo prepričani, da bi se tu bilo pripravljeno podpisati več deset tisoč italijanskih staršev, ki se s temi načeli strinjajo in so že pred nami spoznali, da so otroška cepljenja, izvedena na dosedanji način, njihovim otrokom povzročila blažjeali hujše posledice.

Razlog, da se na mednarodni ravni o cepljenju v zadnjih letih veliko razpravlja je, da je tema v znanosti še vedno odprta in če torej želimo služiti resnici, imamo le eno možnost: združiti se okrog znanstvene mize in razpravljati o tej temi z odprtim srcem in brez navzkrižja interesov. To je dobro v medicini, ostalo sta slepa prisila in frontalni spopad, ki se bosta prej ali slej obrnila proti nam vsem.

Poleg tega ne želimo nasprotovati mednarodnim smernicam o otroškem cepljenju, ampak želimo pomagati Italiji, da napreduje na poti Evropske skupnosti v smeri liberalizacije cepljenj in prepusti staršem, po tem ko smo jih pravilno informirali o prednostih in slabostih cepljenja, končno odločitev o tem, ali bodo to zdravljenjesprejeli ali ne.

Navsezadnje današnji starši upravičeno zahtevajo, da lahko uveljavljajo svoje pravice kot prvi,  a ne edini, ki odgovorni za življenje in zdravje svojih otrok. Jasno je, da jih morajo na tej poti voditi in jim svetovati strokovnjaki s tega področja, zlasti tisti zaposleni v institucijah.

 

V upanju, da ste vi in vaš ugledni inštitut razumeli globoko motivacijo, ki nas je spodbudila k pisanju tega dokumenta, Vas lepo pozdravljamo:

Roberto Gava, farmakolog, toksikolog in kardiolog, podpredsednik AsSIS (Padova)
Eugenio Serravalle, pediater, otroško varstvo in neonatalni patolog, predsednik AsSIS (Pisa)
Maurizio Proietti, raziskovalec ISDE in predsednik znanstvene komisije AsSIS (L’Aquila)
Antonio Abbate, splošni zdravnik (Roma)
Teresa Adami, splošni zdravnik (Verona)
Damiana Alberti, zdravnik psihoterapevt (Genova)
Carlo Alessandria, gastroenterolog (Torino)
Paolo Domenico Algostino, pediater (Torino)
Giovanni Alvino, ginekolog, urolog (Salerno)
Rosario Amelio, zdravstveni direktor (Catanzaro)
Maria Cristina Andreotti, splošni zdravnik (Modena)
Marialisa Angeli, pediater (Aosta)
Caterina Arcanà, ginekolog (Messina)
Gaetano Arcovito, psihiater (Messina)
Andrea Aversa, splošni zdravnik (Napoli)
Rita Baraldi, radiolog (Ferrara)
Maurizio Bardi, splošni zdravnik (Milano)
Domenico Battaglia, urolog in androlog (Ferrara)
Biagia Antonina Bellia, pediater (Catania)
Cinzia Pia Benedetto, pediater (Roma)
Innocenza Berni, zdravnik kemijsko-klinične medicine (Viterbo)
Laura Bertelè, zdravnik fizikalne in rehabilitacijske medicine in psiholog (Lecco)
Mario Berveglieri, pediater specialist (Ferrara)
Elena Beziza, anasteziolog (Milano)
Mariarosa Bonazzoli, splošni zdravnik (Novara)
Laura Borghi, medico di medicina chimico-clinica (Milano)
Luigi Brunino, medicina fisica e riabilitazione (Padova)
Paolo Campanella, splošni zdravnik (Varese)
Mattia Canetta, zdravnik interne medicine (Roma)
Maurizio Cannarozzo, zdravnik medicine dela in psihoterapevt (Trieste)
Guido Cantamessa, splošni zdravnik (Bergamo)
Flora Cappellin, psihiater (Torino) Marco Cavo, kardiolog (Milano)
Carlo Cenerelli, splošni zdravnik (Milano)
Remigio Cenzato, splošni zdravnik (Venezia)
Anna Cesa-Bianchi, pediater (Sondrio)
Goffredo Chiavelli, pediater (Treviso)
Giancarlo Cimino, pediater (Cagliari)
Salvatore Coco. splošni zdravnik (Catania)
Marco Colla, urgentni kirurg (Biella)
Donatella Confalonieri, infektologinja (Mantova)
Ruggero Alberto Consarino, ginekolog (Modena)
Maurizio Conte, pediater (Roma)
Mariella Cordella, splošni zdravnik (Bologna)
Marisa Cottini, ginekolog (Torino)
Marcello Dalloni, ginekolog (Pesaro)
Eugenio De Blasi, splošni zdravnik (Milano)
Tommaso De Chirico, pulmolog (Milano)
Beatrice Dedor, zdravnik paliativne oskrbe (Milano)
Elena De Giosa, zdravnik medicine dela (Monza e Brianza)
Monica Delucchi, zdravnik interne medicine (Genova)
Emilio De Tata, športni zdravnik (Reggio Emilia)
Vincenza Di Meglio, zdravnik interne medicine (Bologna)
Sebastiano Di Salvo, zdravnik interne medicine (Catanzaro)
Gustavo Dominici, splošni zdravnik (Roma)
Sabine Eck, splošni zdravnik (Modena)
Giuseppe Fagone, splošni zdravnik (Milano)
Paola Fava, športni zdravnik (Bologna)
Luisa Ferla, nevrolog (Torino)
Maria Luisa Ferrari, specialist pediater (Ferrara)
Guglielmo Ferraro, zobozdravnik (Salerno)
Fedora Fornaini, anasteziolog (Livorno)
Andreina Fossati, splošni zdravnik (Napoli)
Giovanna Gallerani, pediater in otroški nevropsihiater (Bologna)
Egidio Galli, športni zdravnik (Messina)
Elisabetta Galli, prehranski zdravnik (Monza e Brianza)
Paolo Garati, splošni zdravnik (Torino)
Lucia Gasparini, endokrinolog (Roma)
Maurizio Giacometti, splošni zdravnik (Bergamo)
Giovanna Gigli, zdravnik in klinični psiholog (Milano)
Giovanna Giorgetti, splošni zdravnik (Terni)
Paolo Giraudo, splošni zdravnik (Torino)
Barbara Grandi, ginekolog (Siena)
Daniele Grassi, urolog (Bologna)
Maria Rita Gualea, športni zdravnik (Pavia)
Emilio Iodice, zdravnik higiene in preventivne medicine, pulmolog in nevrolog (Novara)
Giuseppe Leardini, splošni zdravnik (Rimini)
Giuseppe Leone, nutricionist (Reggio Calabria)
Carmine Lo Schiavo, splošni zdravnik (Chieti)
Alfredo Lubrano, splošni zdravnik (Napoli)
Alberto Magnetti, splošni zdravnik (Torino)
Claudio Mangini, splošni zdravnik (Genova)
Francesco Marino, hematolog (Roma)
Angelo Masi, splošni zdravnik (Bologna)
Chiara Matteoli, splošni zdravnik (Pisa)
Loredana Mattioli, splošni zdravnik (Reggio Emilia)
Pindaro Mattòli, splošni zdravnik (Perugia)
Dario Mazza, zobozdravnik (Roma)
Alberto Mazzocchi, maksilofacialni kirurg (Bergamo)
Carlo Melodia, zdravnik in biolog (Napoli)
Giacomo Merialdo, higiena in preventivna medicina (Genova)
Simona Mezzera, splošni zdravnik (Firenze)
Dario Miedico, mrliški oglednik (Genova)
Monica Monaco, statistik (Bologna)
Livia Mondina, ginekolog (Milano)
Marco Montaldo, pediater (Cuneo)
Giampiero Moruzzi, splošni zdravnik (Bologna)
Teresa Mosca, ginekolog (Livorno)
Annalisa Motelli, zdravnik medicine dela (Milano)
Gennaro Muscari Tomaioli, splošni zdravnik (Venezia)
Maria Grazia Musso, splošni zdravnik (Genova)
Paola Nannei, pediater in radiolog (Milano)
Gabriella Niort, endokrinolog (Torino)
Laura Olivero, splošni zdravnik (Torino)
Roberto Olivi Mocenigo, otroški zobozdravnik (Modena)
Paola Pamich, splošni zdravnik (Genova)
Maria Paregger, splošni zdravnik (Bolzano)
Veronica Petraglia, splošni zdravnik (Bologna)
Roberto Petrucci splošni zdravnik (Milano)
Mauro Piccini, splošni zdravnik (Novara)
Chiara Piccinini, zdravnik avdio-psiho-fonolog in biolog (Modena)
Rosella Pierdomenico, pediater (Ascoli Piceno)
Massimo Pietrangeli, pediater (Pescara)
Miriam Pisani, zdravnik higiene in preventivne medicine (Torino)
Emma Pistelli, odontostomatolog (Pistoia)
Raffaella Pomposelli, splošni zdravnik (Milano)
Giuliano Poser, športni zdravnik (Pordenone)
Massimo Presacco, splošni zdravnik (Padova)
Luciano Proietti, pediater in otroški kirurg (Torino)
Pietro Rabolli, pulmolog (Savona)
Orazio Raffa, zdravnik higiene in preventivne medicine (Messina)
Paolo Roberti di Sarsina, psihiater (Bologna)
Adele Alma Rodriguez, predsednik LUIMO (Napoli)
Andrea Roncato, fiziater (Padova)
Antonia Mariapia Ronchi, splošni zdravnik (Milano)
Anna Paola Rosaspina, splošni zdravnik (Bologna)
Gisella Ruzzu, pulmolog (Genova)
Mariateresa Sacchi, pediater (Milano)
Cristiana Salvadori, splošni zdravnik (Pisa)
Guido Sartori, zdravnik ayurvede (Bologna)
Romana Sartori, splošni zdravnik (Monza e Brianza)
Nicoletta Scoz, endokrinolog e zdravnik za presnovne bolezni (Bologna)
Sergio Segantini, splošni zdravnik (Firenze)
Francesco Siccardi , splošni zdravnik (Savona)
Chiara Simoncini, splošni zdravnik (Pisa)
Mario Soliani, pediater (Reggio Emilia)
Maria Grazia Tamburini, geriater (Bologna)
Carlo Tonarelli, pediater in neonatolog (Genova)
Diego Tomassone, prehranski zdravnik (Torino)
Danilo Toneguzzi, psihiater in psihoterapevt (Pordenone)
Elena Tonini, psihoterapevt (Brescia)
Mariateresa Torri, pediater (Milano)
Silvana Santoro, splošni zdravnik (Bologna)
Ermatea Trabucco, splošni zdravnik (Salerno)
Anna Truci, splošni zdravnik (Firenze)
Pierluigi Tubia, splošni zdravnik (Venezia)
Giancarlo Usai, infektolog (Perugia)
Mariateresa Ventrella, pediater in otroški nevropsihiater (Bologna)
Franco Verzella, okulist (Bologna)
Giulio Viganò, pediater (Milano)
Andrea Vincenzi, splošni zdravnik (Modena)
Mariarosa Vitali, otroški nevropsihiater (Genova)
Grazia Vitelli, splošni zdravnik (Bologna)
Carla Zagonara, splošni zdravnik in psiholog (Bologna)
Marta Zoratti, športni zdravnik (Bologna)
Bruno Zucca, splošni zdravnik (Brescia)

Prevod: Monika Ščuka, dipl. italijanistka/popravek prevoda in lektura ZNRO

Izvorni apel: https://www.terranuova.it/News/Genitori-e-figli/Vaccinazioni-l-appello-di-oltre-100-medici/

 

[1] Leta 2017 je Italija z zakonom uvedla 10 obveznih cepljenj, Francija je z januarjem 2018 uvedla 11 obveznih cepljenj, letos pa Nemčija obvezno cepljenje za ošpice pred vstopom v vrtec in osnovno šolo.

 

Izvorni apel: https://www.terranuova.it/News/Genitori-e-figli/Vaccinazioni-l-appello-di-oltre-100-medici/


2020 © Združenje za naravni razvoj  |  Politika zasebnosti  |  Pogoji uporabe